KARANTANIA PANTHER kennel

                                                             

Akita je zelo stara pasma in njena zgodovina ni tocno.

 

Prvi zapisi se zacnejo približno 1603 leta na Japonskem. Iz velikih raziskav in javnih obravnav, pa nekateri mislijo, da predhodnik Akite ne izvira iz Japonske ampak iz stare sibirske in kitajske pasme pasme, lahko pa ima tudi evroazijski vpliv. Akita je tako produkt cloveka, kot vse preostale pasme. Ampak do tam je to vse siva teorija.

 

Dejstvo je, da  je clovek psa prevzgojil in ga uporabljal kot delovnega psa, npr.: za lov ali kot spremljevalnega psa. Psi so razvili svoje pasemske znacilnosti in zaèeli so jih razlikovati po teritorijih in njihovi uporabnosti. Tako so bili psi iz teritorja Odate, teritorij Akita ali psi Matagi (psi iz Matagi vasi). Matagi vasi so imele dovoljenje od šogunskih dinastij za lovin so zato uporabljale pse z temu primernimi znacilnostmi.. Tako kot lovci v današnjem casu. Takratni psi, glede na izkopavanja, so bili veliki približno od 37 cm do 50 cm. Zaradi lakote in revolucij so se lastniki psov odlocali, da so zaèeli pse uporabljati tudi za (»Matagi-inu zato ni bil prvotno mišljen«)  samozašcito in za cuvanje in zašcito domov in premoženja. Psi so postajali so postajali vecji in bolj mocni, neposredno skozi selekcijo v vzreji.Njihov izgled naj bi bil velik in impozanten in osnova za današnjega Akita je bil postavljen v Tokugawa obdobju v zacetku 1603. Od poznega Tokugawa obdobja pa do sredine Meiji obdobja ( 1890 ) so se psi zaradi dobrih življenjskih pogojev lastnikov in razlicnih križanj drugih pasem mocno razmnožili. K temu se štejejo ovcarji, bernardinci, mastifi, doge in tudi japonske pasme. Vse to je bilo narejeno zato, da bi vzgojili masivnega psa za takrat izredno priljubljene pasje dvoboje. Splošna slika psa je bila zaradi vpliva evropskih pasem mocno spremenjena.. Zavit rep in stojeca ušesa sta se pri tem izgubila. Pri vseh tipih psov, pa je ostal še prvotni pes v nekdanjih Matagi vaseh. Leta 1909 so bili pasji dvoboji prepovedani in vzreja tipa te pasme je mocno upadla. Leta 1910 je bil uveden davek na pse in povpraševanje je ponovno upadlo. Potem je prišla steklina in zdesetkala skoraj celotni obstoj »Odate-Inu«. Po navedbah naj bi v pasjem mestu Odate, izumrli skoraj vsi psi.

 

 V Taisho obdobju (1912-1925 so zaèeli Odate drugaèe razmišljati. Zaceli so se klici za obstoj in zašcito japonskih pasem. Sedem japonskih pasem, naj bi zašèitili z zakonom. Prof. dr. Shozabura Watase je napisal predlog zakona po katerem naj bi se teh sedem pasem razglasilo za naravne spomenike. Leta 1919 je bil ta zakon sprejet in reševanje »Akita-Inu« se je zacelo. Približni 1920 je Prof. Dr. Shozabura Watase odpotoval v Odate, da bi to pasmo pobližje raziskal, vendar v celem Odate-ju ni našel primernega primerka psa. Njegov obisk je povzrocil drugacno razmišljanje in privrženci so zaèeli pocasi Akito vzrejati nazaj, s tem da so jo podrobno vzdrževali in ohranjevali. Leta 1927 je župan Oadte-ja (Shigeie Izumi) ustanovil«AKIHO – Akita Inu Hozonkai«. Japosnki casopisi so to podpirali s svojim clanki in »Odate-Inu« je ponovno pocasi pridobival nov zagon in ljudje so zaceli ponovno odkrivati japonske pasme. Potem ko 10 let ni bilo sigurno ali bo Akita postal japosnki naravni spomenik, je leta 1931 skupina znanstvenikov pod vodstvom Dr. Tokio Kaburagi-jaraziskovala Odate pse. Njihovo zašcito je postavila v ospredje in do takrat poznan »Odate- Inu« je bil prvi pes, ki je lahko nosil ime »AKITA-INU«. Akita Inu je bil spet tu. V tem casovnem obdobju je nastalao veliko zgodb okoli Akita Inu. Najbolj znana je o Akita psu » HACHIKO«. Ta je bil rojen približno 1923 leta in je prišel pri 8 tednih starosti k lastniku Prof. Eizabura Ueno. Vsak dan je svojega gospodarja spremljal na železniško postajo in pocakal, da se je leta vrnil z dela in ga pospremil domov. V maju leta 1925 je profesor zaradi infarkta umrl na delovnem mestu. Pes je leta cakal na vrnitev svojega gopodarja. Pes je bil star 11 let in štiri mesece, ko je umrl na mestu, kjer je cakal svojega gopodarja. Že leta 1934 je bil postavljen Akita kip v bližini železniške postaje v èast brezmejne zvestobe tega psa. Nekateri pripisujejo to zgodbo v obmocje pravljic, ceprav o vsem tem obstajajo dokazi za njeno resnicnost.

 

Akita je bil med drugo svetovno vojno ponovno postavljen pred težko nalogo. Akita je imel zelo dober apetit in so ga zaradi pomanjkanja hrane, hranili samo z odpadki in zelenjavo. Za Akite je bilo to obdobje zelo hudo, saj so lastnike kateri so hranili svoje pse oznacevali kot izdajalce. Pri tem so nastali znaki pomanjklivosti, ki so se pri Akitah pojavili vrazvoju. Mladici, ki so bili rojeni pozimi so imeli pred sabo zelo slabo razvojno pot, že zaradi slabih pomanjkljivosti svojih staršeh in njihove slabe prehrane. Struktura kosti je bila, posebno zaradi pomanjkanja vitamina D3, mocno obremnjena. Pojavljali so se problemei ohromelosti, razvoja in vzreje. Po vojni je ostalo komaj nekaj ducatov živali. Potem je bil Akita ponovno prizadet, iskan je bil zaradi svojega kožuha in pa tudi za prehrano. Veliko je na svoji cistosti pasme izgubil tudi zaradi medvojnega križanja z nemškimi ovcarji. Pse ki so izgledali kot cuvaji, vojaki niso usmrtili zaradi kožuha in so prav zaradi tega nekatere Akite preživele. Barve kožuha nemškega ovcarja se še danes najdejo v nekaterih odtenkih Akit. To je bil cas krvne skupine »Kongo-Go««. Kongo-Go skupina je dobila veliko nagrad v JKC (Japan kennel Club). Po rasti je bil velik in cokat in velikokrat so se pojavljale tipicne barve nemških ovcarjev. S tem se niso strinjali prijatelji Akite in zaèeli so ponovno pariti pse, ki so kazali znacilne znake stare »Akita Inu«. Skozi to usmerjeno parjenje so znaki Kongo-Go skupine pocasi izginjali in rezultat teh parjenj je, nam danes poznan Akita-Inu. Temna stran je bila s tem koncana. Interes za to pasmo se je ponovno povecal. Že leta 1933 je slepa in gluha pisateljica Helen Keller pripeljala Akito kot darilo v ZDA. Pes je zgodaj umrl in gopsa Keller je ponovno dobila, ceprav je bila napetost zaradi vojne zelo velika, Akito iz  Japonske. Po drugi svetovni vojni je veliko ameriških vojakov z Japosnke pripeljalo Akite. Pasma je kmalu postala zelo priljubljena. Po podatkih tudi so tudi mešanci ob prodaji dosegali visoke cene.

 

Leta 1956 je bil ustanovljen ACA – ameriški klub za Akite. Leta 1972 pa je bila pasma priznana s strani AKC (American kennel Club). Potem so se povezali rejci AKC z rejci JKC. Lahko pa gledamo z vidika, da so bile pasemske znacilnosti Akite, ki so bile doslej samo na Japonskem z uvozom Akit prinešene tudi v ZDA.. Seveda obstajajo diference, saj so se japonci zavzemali za vzrejo nazaj v smer stare »Matagi-inu« pasme. Leta 1969 je bil na zahodni obali ZDA ustavljen AKIHO, , ki še danes prireja srecanja. Pri tem se pojavljajo še vedno psi, kateri so mocno podobni psom iz šestdesetih let. Na japonskem je mogoèe videti starega Akito samo še na slikah v Akita muzejih. Skozi razlicen razvoj v obeh dražavah, imajo japonske Akite zelo malo podobnosti z starimi Akitami, katere so bile prvotno pripeljane v ZDA. Ta smer razvoja je bila leta 1999 na sestanku , s strani FCI v Mexico potrjena, tako da obstajata dve vrsti. Akita starega tipa  je »Great Japanese Dog« prejšnji in ponovno zdajšnji »American Akita« in vrsta »Japan Akita« sedaj uradno samo Akita. S 1.1.2000 uradno ni bilo vec dovoljeno parjenje med tema dvema vrstama, kar je bilo v devedestih letih še v nekaterih državah FCI-ja normalno. Velike in mocne Akite (samci) z japosnkim rodovnikom so bili vzrejeni za parjenje z rodovniško psico iz ameriškega rodovnika. V velikih državah FCI-ja pa je nastala selekcija že v devetdesetih letih. Na sreco se je našlo dovolj rejcev, ki so temu trendu nasprotovali in akite s straimi znacilnostmi ocenjevali z najboljšimi ocenami in tudi dodeljevali vzrejna dovoljenja, ceprav to ni bilo zaželjeno. Uradno naj bi psi, kateri imajo manj kot 75% japonskih prednikov, ne bili dovoljeni za nadaljnjo vzrejo. Obstajala je možnost, da Ameriška Akita izgine. Samo ne v ZDA. Razdelitev pasem je bil logicen razvoj dogodkov. Sedaj imamo dve Akita pasmi:

Tip A: Ameriška Akita po GJD (Great japan dog)

Tip B: ,,današnji'' Akita po FCI, ki je od japonske FCI priviligiran

 

Sedaj se še zmeraj prerekajo kateri je pravi Akita. Mi mislimo, da je naš. Veliko rejcev Akit, to potrjuje s tem, da vzrejo japonske Akite opušcajo in se posvecajo Ameriški Akiti. Prijatelji japonske Akite vidijo njihovo Akito pravo, ceš da gre njihova nazaj k osnovnim koreninam. Drugi  vidijo to drugace, odlocite pa sami, mi smo se že.

 

                                              

 

Akita je pes, tu ni nobenega dvoma. Je pa drugacen, kot imajo ljudje v glavi sliko psa. To se vidi tudi po reakcijah strokovnjakov. Pri besedi ,,Akita" nekateri pasji trenerji prekrižajo roke cez glavo, drugi dobijo svetlece oci ob obcudovanju te pasme . Vmesne poti ni. Ali z Akito noèeš imeti za noben denar opravka, ali pa si tej pasmi zvest s srcem in dušo. Enkrat Akita, zmeraj Akita.

 

Clovek oblikuje skoraj vsako pasjo pasmo. Vcasih kreira kakšno novo. Vpliva na razvoj vseh pasem. Pri Akiti ni to cisto nic drugace, samo da se to dogaja na poseben nacin. Že stoletja je bila pri tej pasmi cenjena njegova samostojnost, parjena z visoko inteligenco, dominanco in pra-instinkti. Iz tega je nastalizreden spremljevalec èloveka. Japoncem hvala. Pri nedoslednem vodenju Akite lahko le ta postane nocna mora lastnika.

 

Poglejmo si tega. Ima moèno mišicasto telo, za oko lepo poportionirano grajen, z mocno naddlako in neverjetno gosto spodnjo volno (podlako). Akita je nedvomno zastopnik nordijskih pasem, kateri se ne boji nizkih temperatur, temveè uživa v njih. Ne mocno sneženje ali mocno dževje mu ne pride do živega. Prelep rep nosi na hrbtu zavit skupaj. Špicasta ušesa stojijo na koncu, trikotne temne oci budno spremljajo vse okoli sebe. Že sama impozantna in dostojanstvena pojava Akite, pritegne pozornost mimoidocih kot magnet.

 

Vendar prelepa slika Akite ne sme zavajati, kajti ni noben medevedek za stiskanje ali igraco. Lastniki Akite morajo imeti dolocene lastnosti in biti pripravljeni, da v psa investirajo veliko èasa in domislenosti, da so s psom zadovoljni in obratno. Že stoletja nazaj, so bile od prednikov Akite zahtevane nenavadne posebnosti, bil je spremljevalec (ne pes) samurajev, bil je zašcitnik domov, razkazovalni objekt visokih družb in neizprosen lovec na srnjad in ki je medvedom pokazal kaj je strah. Iz vseh nalog je postal clovekov prijatelj, ki se je zelo moco navezal nanj, ob istem casu pa si je pridržal pravico do samostojnega mišljenja in samostojnih odlocitev. Skozi predzgodovino ima Akita svoje znacilnosti – lastnosti, katere so za veliko ljudi težko razumljive. Na sreco pa so te lastnosti razlog, da so vsi lastniki Akit nad to pasmo tako navdušeni.

 

V pasjih šolah Akita ni priljubljen soigralec, ceprav socializacija mladicev spada pod osnovne naloge vsakega lastnika. Akita je zelo dominanten, prijazen do vseh štirinožcev, ampak samo ce je on šef med vsemi psi. Istospolni psi, ki tega ne akceptirajo, bodo kmalu pouceni o drugem. Pri tej tocki, se pricne obcutljivo delo trenerja in lastnika. Pri dobrem timskem delubo Akita tako kmalu postal sanjski pes. Zraven je Akita tako trmast pes, da v tem prekaša celo osla. Ker vse hitro razume, se lahko zgodi, da ga vedno iste vaje zdolgocasijo. Lahko postane strah za neucakanega trenerja. Izdane ukaze najprej analizira po svoje in se šele potem odloci. Vzgajati Akito na silo, je nemogoèe, ker postane trmast in ne sliši in ne vidi vec. Tukaj je potreben prefinjen obcutek, veliko idej v vzgoji in komunikativnosti na obeh straneh.

 

 

Poenostavljena slika vzgoje: clovek nekaj rec, pes sliši ampaka ne funkcionira.. Gospodarica, gopodar in Akita se morajo razumeti. Samo ce lastnik sprejema signale psa in jih razume, ter se nanje privadi bo vzgoja uspešna. Manjša slaba lastnost je njegov lovski nagon, ampak zaradi svoje inteligence in ljubezni do svojega lastnika, se da tudi v tem odnosu nekaj skupnega urediti.

 

Akite samo v pesjaku se prakticno ne da zamisliti. Akita se hoce in se mora integrirati v družino, samo tako se lahko razvije v izrednega psa in pokaže vse svoje prednsoti. Ti psi imajo mocno, samostojno osebnost in vsak je v bistvu drugaèen. Vseeno nekaterih skupnosti ne moremo prezreti. Kot receno so Akite zelo dominantni psi. Psice so s svojo pozicijo v družini hitreje zadovoljne, psi pa se vedno znova poskušajo v družini povzdigniti. Tako mora lastnik dokazati, da je on v krdelu glavni. Za Akita novince rejci priporocajo psice, ki so lažje vodljive. Surovost proti Akiti se nikoli ne obnese, ker se le ta ne podredi, ampak vkljuci v dogajanje in to je bistvena razlika. Otroci so v družini akceptirani jih šcitijo, tudi s strani samca. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti, da je Akita velik, moèan in samostojen pes in zato otroci ne smejo ostati z njim sami, ce nismo sigurni, da Akita ve svojo pozicijo v družini in jo tudi akceptira. Akita, ki pozna svojo pozicijo v cloveškem krdelu bo zanesljiv cuvaj in svoje moèi ne bo nikoli izrabil proti svojemu krdelu, ker je preveè navezan na cloveka. Akita je s clovekom oz. lastnikom že skozi stoletja tako mocno povezan, da ima zadržke pred ugrizom cloveka. Ta lastnost odraža, da pri šolanju napada in obrambe  ni mogoce izvesti, ker Akita na ukaz nikoli ne bo ugriznil cloveka. Zašcitniški odnos se pojavi, èe v njegovem krdelu pride do krizne situacije in on oceni, da je to potrebno. Ugrizi so absolutna redkost, pojavijo se mogoèe le pri neodgovorni vzgoji, zato morajo straši, kot lastniki pokazati tudi pravo mero odgovornosti.

 

Akite so doma zelo mirne in nevpadljive. Pripadajo v vrsto špicev, ampak kar en špic prelaja v nekaj sekundah Akita zato potrebuje mesece. Vseeno svoj dom cuvajo konsenkventno in pazljivo. Vsiljivci bodo že od dalec opozorjeni. Ce se Akita oglasi je bolje da pogledate sami, ker se ni oglasil bre razloga. Tujci bodo pazljivo opazovani toliko casa, da ne dobijo statusa prijatelja. To se ne zgodi tako hitro in tudi poskusi podkupovanja propadejo. Prijatelji Akite pa bodo deležni burnega pozdravljanja, tako da dostikrat trpi obleka.

 

AKITA……….

 

Ta tekst je bil poslan lastniku Akite. Njegov odgovor je bil:,, Vse sem natancno prebral in vse je res. Tudi jaz nebi drugace napisal. Sliši se kot izziv, da se tej pasmi posvetimo. Akiti se postavimo nasproti in reskiramo, da smo dobili napacnega ali pravega psa za nas.

 

Jaz pravim: Eno je sigurno. Nocem nikoli vec drugega psa kot Akito.

 

Moja zahvala gre Dariusu za aktivno sodelovanje in Francu za moralno podporo."

 

                                                      

 

AMERIŠKA AKITA (American Akita)

 

IZVOR: Japonska

RAZVOJ: ZDA

DATUM PUBLIKACIJE, VELJAVNIH ORIGINALNIH STANDARDOV: 6.7.2005

UPORABA: spremljevalni pes

RAZVRSTITEV PO FCI: - Skupina 5 in psi pratipa 

                           -        Sekcija 5 azijski špici in sorodne pasme brez delovnega izpita

 

KRATEK ZGODOVINSKI OPIS:

Zacetek zgodovine Ameriške Akite ( v nadaljevanju AA) se pokriva z zgodovino japonske Akite. Od leta 1603 so jih uporabljali v akita regiji ,, AKITA MATAGIS˝ (srednje velike pse za lov na medvede) in za pasje dvoboje. Od 1868 so bili Akita Matagis križani z »Toso« in »Mastifi«. Posledica tega je bila pridobitev na velikosti, zgubile pa so se karakteristične poteze (pripadnost tipa »špic«).

 

Leta 1908 so bili pasji dvoboji prepovedani. Pasma je vseeno preživela in se iz tega razrasla in razvila v visokoraslo japonsko pasmo. Deset izrednih primerkov te pasme je bilo leta 1931 razglašenih za spomenik narave.

 

Med 2. svetovno vojno (1939-1945) je bilo v navadi da so pasje kože uporabljali za izdelavo vojaških oblek. Po ukazu policije so bili prijeti in zaplenjeni vsi psi, razen nemških ovcarjev, kateri so bili predvideni za vojaške namene. Različni ljubitelji so se temu zakonu poskušali izogibati tako, da so svoje pse križali z nemškimi ovcarji.

 

Po koncu 2. svetovne vojne se je število Akit številcno izrazito zmanjšalo in so obstajale samo še tri razlicne skupine:

1. Matagi Akita
2. Akita za pasje dvoboje
3. Nemški ovčar-Akita

Za to pasmo je nastala zelo zmedena in zapletena situacija.

 

Pri povojni obnovitvi ciste pasme je imel pes »KONGO-GO« iz krvne skupine Dewa, zacasno veliko popularnost. Številne Akite iz Dewa skupine, ki so v svoji prikazani sliki imele lastnosti mastifov in nemških ovcarjev, so bile pripeljane s strani vojaškega osebja v ZDA. Akite iz Dewa skupine , inteligentne in na različne življenske pogoje lahko prilagodljive so rejce v ZDA fascinirale. Število psov in rejcev te pasje skupine je narašcalo paralelno s priljubljenostjo.

 

Ameriški klub za Akita (ACA), kateri je bil ustanovljen leta 1956 in Ameriški kennel klub (AKC) sta priznala to pasmo oktobra 1972 (vpis v vzrejno knjigo in dovoljenje za razstave). Takrat na žalost Japonski kennel klub (JKC) in Ameriški kennel klub (AKC) nista imela nobenega dogovora o medsebojnem priznanju rodovnikov, tako da uvoz novih japonskih krvnih skupin v ZDA ni bil možen. Tako so se Akite v ZDA razvijale precej drugače, kot v državi izvora » Japonski«. Zaradi tega se je v ZDA razvila vrsta, katera ima od leta 1955 nespremenjene karakteristicne in tipične značilnosti. Razvoj se mocno razlikuje v razmerju na Japonskem, kjer so bile Akite križane z Matagi Akitami z namenom, da se vzredi prvotna cista pasma.

 

SPLOŠNA PRIKAZANA SLIKA:

Velik, mocan, harmonicno grajen pes, z veliko substance in mocnimi kostmi. Široka glava v obliki topega trikotnika, globok gobec, majhne oci in pokoncna ušesa so karakteristike za to pasmo.

 

VAŽNE PROPORCIJE:

1. Plecna višina je v razmerju proti dolžini telesa: - psi 9 proti 10, psice 9 proti 11
2. Globok prsni koš odgovarja polovici plecne višine
3. Razdalja  od nosne gobe – smrcka proti stopu se drži v razdalji od stopa do zadnje glavne bodice z 2 proti 3

 

OBNAŠANJE / KARAKTER:

Prijazen, pozoren, sposoben sprejemanja, poslušen in ubogljiv, pogumen

 

GLAVA:

Masivna  v harmoniji s celotnim telesom, v mirnih situacijah brez gub. Gledano z vrha ima glava obliko topega trikotnika.

1. ZGORNJA GLAVA:

Lobanja: Plošcata in široka med ušesi. Lahka brazda tece navzgor preko cela.

Stop: Mocno izrazit ampak ne prevec osoren.

2. OBRAZNA LOBANJA:

Nosno ogledalo: Širok in crn. Neznatna in  izguba pigmenta na nosu je upoštevana oz.    

                            akceptirano samo pri belih psih. Crna ima zmeraj prednost.

Gobec: Širok, globok, poln.

Ustnice: Crne, ne visece, jezik roza.

Celjust/Zobje: Celjust ni zaobljena ampak topa, mocna in krepka. Zobje mocni in enakomerni.  

                        Zobovje je popolno. Prednostno je škarjasto zobovje, a je tudi klešcasto 

                        zobovje dovoljeno.

Oci: Temno rjave, relativno majhne, niso izstopajoce, skoraj trikotne oblike. Robovi vek crni

         in se tesno prilegajo na oko.

Ušesa: Pokoncna napeta, majhna v razmerju z preostalo glavo, ce uho za kontrolo po dolžini

            prepognemo naprej, naj se konica ušesa dotakne roba zgornje veke. Ušesa so trikotna, 

            lahko zaobljene konice, široka v nastavku oz. zacetku.

            Gledano s strani se ušesa nosijo, v podaljšku zgornje crte vratu, rahlo upognjena

            naprej cez oci.

VRAT: Debel in mišicast z minimalno podgrlino, razmeroma kratek, proti ramenom pocasi

             razširjen. Izrazit tilnik se harmonicno širi proti zacetku lobanje.

TELO: Daljši kot visok. Koža ni pretanka, ne prenapeta, ne preohlapna.

Hrbet: Horizontalen.

Križ:  Mocno mišicast.

Prsa: Globoka in široka. Rebra dobro zaobljena in v predelu prs dobro izrašcena.

Spodnja profilna crta in trebuh: Zmerno napet.

REP: Močan in obilno poraščen, nošen visoko nastavljen preko hrbta ali na bok 

        naslonjen, zavit tricetrine, v celoti ali dvojno. Konica zmeraj dosega hrbet ali tudi 

        globje. Ce je rep zavit tri cetrtine pade konica vidno cez bok. Na zacetku je rep velik

        in mocan. Ce rep visi ali je iztegnjen, doseže zadnje repno vretence skocni sklep.

        Dlaka je groba ravna in gosta ampak ne oblikuje zastave.

MASA CLENKOV:

     PREDNJE NOGE: Imajo težko kostno strukturo in so pogledane od spredaj ravne.

     Ramena: Silan in mocna, zmerno mocno obtežena nazaj.

     Prednja srednja noga: pod kotom 15° proti vertikali nagnjena naprej.

     ZADNJE NOGE: Močne mišicaste noge, široke, kostna struktura podobna prednjim.

                                  Obicajno se peti krempelj – slednik odstrani.

     Stegna: Mocna, dobro razvita

     Kolena: Zmerno ukrivljena, gledano od zadaj paralelna.

     Skocni sklep: Nastavljen precej globoko, ni obrnjen ne na notranjo ne na zunanjo stran.

     Tace (šape): Naravnost obrnjene macje tace, dobro okošcene s debelimi nožnimi

                          blazinicami.

HOJA/GIBANJE: Mocna, prostorska gibljivost, zmerna prednost in potisk. Zadnje noge se

                                  gibljejo v crti s sprednjimi nogami. Pri tem ostane hrbet horizontalen,

                                  cvrst in mocen.

KOŽUH:

        Dlaka: Steblasti lasje. Spodnja volna (poddlaka) debela, mehka, gosta in pokrita s kratko

                    naddlako. Naddlaka je ravna , trda in obrnjena od telesa stran. Na glavi, spodaj na

                    nogah in pri ušesih je dlaka kratka. Dolžina dlake na vihru in križcu je 5 cm in s  

                    tem malo daljša, kot po ostalem telesu, razen na repu, kjer je dlaka najdaljša in  

                    najbolj gosta.

        Barva: Vse barve kot rdeca, bela itd., so dovoljene tudi progasta in pisani »šekasta«.

                     Barve so svetlece in ciste, znaki so harmonično porazdeljeni z ali brez maske ali

                     bledice. Enobarvni beli psi nimajo maske. »Šekasti« psi kažejo na beli podlagi  

                     velike,  enakomerno razporejene fleke, ki pokrivajo glavo in vec kot tretjino

                     telesa. Spodnja volna je lahko drugacne barve kot nadlaka.

VELIKOST: Psi: od 66 dm do 71 cm (26 do 28 inc)

                      Psice: od 61 do 66 cm (24 do26 inc)

 

NAPAKE: Vsako odstopanje od zgoraj navedenih tock se gleda kot napaka. Ocenjuje se

                    odnos koliko stopinj je odstopanje. 

• Psicam podobni psi ali obratno
• Ozka ali v špico tekoca glava
• Vsak manjkajoci zob, razen 2 pod PM1 ali M3
•  Plavo ali crno pisani »šekasti« jezik
•  Svetle oci
•  Kratek rep
•  Na znotraj ali navzven zasukani komolci
•  Strašljivost-plahost ali agresivnost

 

TEŽKE NAPAKE:

• Manjkajoce substance
• Prelahka struktura kosti

 

IZKLJUCITVENE NAPAKE:

• Agresivnost in plašljivost
• Nosna goba cisto brez pigmenta, ali z brezpigmentnimi fleki
• Prepognjeno, povešeno  ali gubasto uho
• Ugriz naprej ali nazaj
• Srpasti rep, rep ki ni zavit
• Premajhna velikost: Psi pod 63,5 cm (25 inc), Psice pod 58,5 cm (23 inc)

 

Vsi psi, ki kažejo psihicne nenormalnost ali druge vedenjske motnje se diskvalificirajo.

 

N.B.:   Psi morajo imeti dva normalno razvita moda, ki morajo biti povsem v modni vreci